Lesene konstrukcije so v gradbeništvu zelo pogost tip konstrukcij za izgradnjo stavb. Še bolj pogosta pa je uporaba lesa pri lesenih ostrešjih, ki predstavljajo veliko večino tipov strehe pri nas. Les je za tovrstne skeletne konstrukcije zelo primeren material, saj je dostopen, poceni, a zelo čvrst, lahek in prožen. Tudi obstojnost lesa je odlična, da ga le pravilno zaščitimo pred vlago. Nosilnost je za lesene konstrukcije velikega pomena, sploh, če gre za večnadstropno hišo iz lesa. Zato morajo načrt za skeletne lesene hiše vedno pregledati statiki, da preverijo nosilnost lesene konstrukcije.
Vseeno pa sta prevladujoča tipa lesenih konstrukcij nekoliko »lažjega« značaja. Gre namreč za lesena ostrešja hiš, ki nosijo le sama sebe in strešno kritino, ter pomožne objekte, kot so na primer kolesarnice in leseni nadstreški. Ti objekti predstavljajo glavnino konstrukcijskih del za tesarje. Vseeno pa morajo biti tudi leseni nadstreški dovolj trdni. V praksi se jih naredi precej močnejše od dejanskih potreb, tako da brez težav preživijo tudi kakšna neurja in potrese.
Dejanska mehanična trdnost lesenih elementov v konstrukcijah je odvisna od več pogojev. Zelo pomembna je vrsta lesa, pri kateri masivnost ne pomeni vedno največje mehanske moči. Pri uporabi lepljenega lesa pa se mehanska trdnost še nekoliko bolj izrazi kot posledica načina zlaganja lesa v lepljenec, števila lepljenih plasti ter uporabe pravega lepila.
Kljub prvotnim pomislekom je danes zaradi razvoja močnih lepil iz poliuretanske smole skrb za nosilnost tramov iz lepljenega lesa povsem odveč. Lesene konstrukcije, sestavljene na tak način, imajo včasih še večjo trdnost oziroma mehansko jakost od masivnih tramov, poleg tega pa ima velikokrat estetska vrednost lepljencev večjo težo. Zlasti leseni nadstreški, pri katerih ni tolikšne potrebe po nosilnosti, so idealen produkt za uporabo lepljenega lesa, pri čemer se lahko tesarji še malo poigrajo z ustvarjanjem različnih vzorcev v lesni stiskalnici.